IN MEMORIAM

Nekdanje in zdajšnje nogometašice Janiju:

• Janija smo nekatere poznale že vse življenje, druge pa so ga spoznale, ko smo se z nogometom začele resneje ukvarjati. Že takoj je postal eden od razlogov, da se je ekipi pridružilo veliko deklet in da smo treninge z veseljem obiskovale. Jani je bil namreč tisti, ki nas je vedno znal nasmejati, tudi ko nam je bilo težko. Punce smo v njem videle zaupnika, ki je vedno mirno odreagiral ob vsakršnem problemu, na katerega smo naletele in poskušal najti rešitev. Bil je prijazen fant, vedno pripravljen brezpogojno pomagati, tudi če ni dobil ničesar v zameno. Janija si preprosto imel rad. Nanj se bomo vedno spomnile, ko bomo igrale ševo, saj je vedno mojstrsko rešil vsako grdo podajo, obenem pa osmešil nasprotnika s podajo med nogama. Njegov smeh, ki je sledil tej njegovi značilni potezi nam bo za vedno ostal v spominu. Večno mu bomo hvaležne za njegovo nesebično pomoč pri začetkih ženskega nogometa na Vipavskem. Žrtvoval je svoje vikende, da nas je lahko spremljal na tekme, četudi je imel več kot dovolj svojih obveznosti. Nikdar se ni pritoževal nad tem, življenje je jemal kot dar in nas učil, da moramo biti zanj hvaležni.

• Oh Jani. Manjkaš! Še vedno, in nič manj kot 5 let nazaj. Spomin nate pa je ena sama toplina, ter neznosna bolečina. Človek z veliko začetnico in še večjim srcem. Zaljubjen v življenje, vedno nasmejan, pozitiven in hudomušen. Trener, predvsem pa prijatelj. Tisti prijatelj, ki te že na daleč prepozna, ko ti je težko in te v dveh sekundah ponovno prepriča, da se vsako stvar lahko pogleda še iz drugega zornega kota. Predvsem pa, da se je v življenju vredno boriti, potrpeti in vztrajati. In ti si to dokazoval do zadnjega svojega diha. Hvala ti, da si pustil svoj pečat v mojem življenju in da si me tolikokrat nasmejal, tudi ob tvoji bolniški postelji, ko sem te obiskovala med svojim praktičnim usposabljanjem. Jani, ko pa se ponovno srečamo tam za oblaki, ti dolgujem še ena „uhca“.

• Skoraj ne morem verjeti, da mineva že peto leto, od kar si med nami samo še v spominih. Ne bom lagala, v začetku sem poskušala pozabiti vse naše skupne trenutke, ker sem upala, da bo tako manj bolelo. Z leta v leto pa si vse večkrat postal del pogovorov na treningih, pripravah, o tebi sem slišala govoriti celo prodajalko v trgovini v Lokavcu. Mogoče se sama težko spomnim vseh dogodkov, ki smo jih preživeli skupaj, zato še danes tako rada slišim nekoga, ki mi o tebi pove nekaj, na kar sem pozabila ali nekaj česar o tebi prej sploh nisem vedela.Upam, da veš, koliko nam vsem pomenijo tiste tvoje drobne slikice in narobe napisani slovenski pregovori, ki jih vsake toliko najdemo v svojih starih zvezkih. Da se še vedno smejemo dnevu, ko si po tekmi v Radomljah vrgel skozi okno bananin olupek, ko si miril in tolažil igralke ob nevihtah, vožnjam po avtocestah sredi megle, … Tovrstni pripetljaji za večino, ki to berejo, nimajo smisla. Prav tako se marsikdo vpraša, kaj pomeni vzklik po tekmi/treningu »za koga, za Janija«. Za nas, ki smo te imeli srečo spoznati, pa so to drobni opomini, koliko si nam pomenil, kako zabavno te je bilo poznati in boleče izgubiti. Do naslednjič, Jani.

• Sploh ne morem verjeti, da te že 5 let ni med nami. Kaj vse bi ti rada povedala, pa ti ne morem. Sprašujem se zakaj umirajo dobri ljudje pa nikoli nisem dobila odgovora. Spominjam se dogodkov, ki sva jih preživela skupaj in z ostalimi puncami, ki so bili nepozabni. Se spomniš bombonov nimm2soft, ki so počili v ustih in smo vedno vsi utihnili, da se je zaslišal »pok« v ustih, no sedaj jim rečem, da so tej bomboni kar »tvoji«. Ali pa tvojih dveh kap, ki smo ti jih vedno kradli, ko smo se vozili na tekme. Vožnje na tekme niso bile nikoli dolgočasne. Pomagal si se nam učiti, ker si bil »majstr« za vse predmete, zafrkavanja pa tako ali tako ni manjkalo. Še zdaj se spomnim, ko smo te po tekmi prišli pozdravit v bolnico, ko si kar žarel od veselja, da smo tam s tabo in zate. Priprave v Bovcu brez tebe niso bile enake in nikoli ne bodo, ker te ne bo več nazaj. Na Just dance igrico si itak plesal najboljše. Vsakič po treningu smo ostajali na igrišču do večernih ur in streljali na gol in se meli fajn, čeprav smo od kondicijskih treningov komaj hodili, ampak je bil čas preživet s tabo vreden vseh »musklfiberjou«. Ko si konec tedna prišel iz Ljubljane na trening v Ajdovščino si mi s svojim nasmehom in prisotnostjo vsakič polepšal dan. Kljub svoji bolezni si bil pozitiven in v življenja vseh prinašal sonce, bil si luč na koncu tunela. Luku si verjetno prišparal kakšno sivo las manj. Svojih problemov nisi prenašal na druge, ko smo te vprašali kako si, si rekel da je boljše, čeprav smo vedeli, da ne more biti super. Verjemi, da smo bili že takrat v mislih s tabo in tvojo boleznijo, za katero smo vsi upali, da izgine in da nas boš s svojo dobro voljo še naprej spremljal. Jani, noben te ne more nadomestiti. Za vedno mi boš ostal v srcu in ne bom pozabila nate, ker vem, da me od tam gor spremljaš vsak dan. Pogrešam te od dneva, ko te ni več.

• Še vedno ne dojamem da te ni. Še vedno upam in čakam, da te zagledam. Leta tečejo in tebe več ni. Želim si da bi te lahko še usaj enkrat pozdravla z nasmeškom na obrazu. S tabo je bilo vse preprosto enostavno in zabavno. Vedno si biu tam za nas, podpora, svetovalec, učitelj, trener, prijatelj, vedno nasmejan in pozitiven, nikoli paničen... S tabo ni bilo nikoli dougcejt. Si naš sonček, sonček ki bo vedno imel posebno mesto v naših srcih. Hvala Jani. P. S. Nikoli ne bom pozabila tvojih edinstvenih stilov in mini nahrbtnikov. Nikoli ne bom pozabila bonbonov za tekmo. In nikoli ne bom pozabila vseh trenutkov ko smo se presmejali tko da so nas bolele trebušne mišice.